Kaj ostane po dva tisoč zgodbah
Januar ima eno čudno lastnost. Malo te prisili, da se ustaviš. Da pogledaš skozi okno, v sivo jutro, in si rečeš: no pa da vidimo, kaj je bilo in kam sploh gremo. Tudi mene je letos zagrabilo to razmišljanje. Mogoče zato, ker je bilo leto prelomno. Mogoče zato, ker se stvari končno sestavljajo. Ali pa samo zato, ker je v januarju vuni mrzlo in imaš več časa za bit not s svojimi mislimi.
Ko potegnem črto čez leto 2025, se ena številka kar noče umaknit iz glave. Več kot dva tisoč ljudi sem v enem letu peljal čez Maribor. Dva tisoč obrazov, zgodb, vprašanj, smeha. In veš kaj je najbolj noro? Niti en sam mi ni rekel: “Eh, to pa je bilo brezveze.” Niti en. Ene je mesto navdušilo bolj, druge malo manj – to je normalno. Ampak čisto vedno smo končali na pozitivni noti. Od šolskih izletov do rojstnih dni, od poslovnih gostov do parov iz Amerike, ki sta hotla videt, kaj se skriva med Dravo in Pohorjem. Maribor je deloval. Vedno.
In pol sem šel še malo nazaj. Kje se je to sploh začelo? Po faksu. Z eno priložnostjo, ki je takrat nisem dojemal kot začetek nečesa večjega. Ideja, da mesto ni samo kulisa, ampak oder. Da lahko združiš kulturo, gledališče, tekst in ulico v eno izkušnjo. Takrat sem prvič zares videl, kako zanimiv je Maribor. Ne po učbenikih, ampak skozi zgodbe. Skozi male, človeške momente. Tiste, ki jih domačini jemljemo kot samoumevne, nekomu drugemu pa pomenijo highlight potovanja.
Recimo tista moja najljubša fora s špricerjem. Ko tuje goste vprašam, kaj mislijo, da pijejo “pravi dedi” v Mariboru. In padejo odgovori: viski, žganje, pivo. Pol pa jim razložim, da je špricer. In da je skoraj povsod po svetu to ženska pijača, pri nas pa… no, sej ne rabim it dalje. In ravno te male zgodbe so mi postale bolj pomembne kot suha dejstva. Ker koga res zanima, da imamo edini primer rokokoja v Mariboru na glavnem trgu, če nimaš občutka, zakaj je to sploh kul?
Dolgo časa je bilo vse skupaj bolj občasno. Nekdo me je poklical, jaz sem odvodil, pa šel naprej. Ampak s časom ugotoviš, da se iz tega ne da živet. Da ne moreš čakat, da bodo drugi delali namesto tebe. In pred dvema letoma sem si rekel: zdaj pa dovolj. Zdaj bom jaz tisti, ki bo dvignil telefon. Jaz tisti, ki bo organiziral. Ki bo iskal ljudi in ideje. In vse, kar danes delam, ima v sebi teh deset let. Potovanj, pogovorov, napak, slabih izkušenj in dobrih presenečenj.
Danes, deset let kasneje, lahko brez problema rečem: Maribor je pripravljen na vsakega gosta. Če ga vidi skozi prave oči. Če ga spremlja nekdo, ki ima mesto rad. Ki ne olepšuje, ampak razume, da imajo tudi slabe stvari svojo težo. In da so včasih ravno posledice tiste, ki nas definirajo. Tako kot pri meni. Slabih izkušenj ne moreš izbrisat, lahko pa se iz njih nekaj naučiš.
In ko danes pogledam nazaj, sem ponosen. Dva tisoč ljudi sem v enem letu navdušil nad Mariborom. Kaj veš – mogoče jih bomo 2026 pet tisoč. Jaz verjamem, da je to šele začetek.